Dobrodelno veslanje......ali kaj se naredi če si z Edijem predolgo na pijači....

Nedeljsko popoldne, EURO 2016, Hrvaška : Turčija… kaj si lahko lepšega zaželiš. Spal sem točno 14 ur, telo pa me ob vsakem premiku opozarja na dogodek iz bližnje preteklosti. Za tiste, ki ne veste smo v gymu veslali 24h in s tem pomagali zbirati denar v dobrodelne namene. Že ogromno vode je preteklo odkar sem zadnjič napisal blog, nevem zakaj, pač ni bilo tistega nekaj, a po nekaterih vzpodbudnih besedah in odzivih na prejšnje bloge sem si rekel, da je pa to mogoče odličen čas da znova nekaj prelijem na papir. No polival ne bom nič saj bi vrjetno uničil računalnik ampak tko se pač reče J. No pa začnimo na začetku in tam kjer se je ideja prvič rodila…

Na crossfitu smo ravno imeli trening 45 min Row for meters, seveda negodovanje iz vseh strani, velika večina zaradi tega sploh ni prišla na trening ampak tisti, ki so, so iz veslača stopili z nasmeškom, zadovoljni sami s seboj, da so premagali svojo glavo in odveslali do konca, rezultat in metri pri tem sploh niso bili pomembni. In tako midva z Edijem sediva na pijači ter se pogovarjava, o čem razmišljaš med veslanjem in da je to idealna terapija ter čas, ko se lahko pogovoriš sam s seboj. No veslanje gor in dol, nekaj pijačk kasneje, se pri meni zasveti lučka in rečem 'kaj pa če bi naredili ekipe in veslali 24h v dobrodelne namene' hmmm, sem to res rekel na glas? Takrat sem se spomnil na tisto orbit reklamo, včasih je bolje žvečiti kot govoriti ampak sej ste že večinoma navajeni, da velikokrat prijavim kaj čudnega in norega. No sej, nevem a je bilo čudno to da sem se js to spomnu, ali to da se je Edi z mano strinjal brez, da bi sploh trznil ali omenil, da je ideja milorečeno smotana. Saj veste tanka je linija med genijalno in glupo idejo, ampak vsake toliko, kot se je izkazalo na koncu, tudi meni rata tista prva. Idejo sem nato kak teden razlagal ostalim, in po tem, ko se nihče od njih ni pritoževal nad njo, ravno nasprotno vsi so jo isti trenutek podprli, sem začel razmišljati da moram: 1. Idejo izpeljati saj je resnično dobra ali pa 2. Da zamenjam vse prijatelje saj so še bolj zmešani kot js. No in ker bi to drugo trajalo občutno dlje sem se odločil, da idejo izpeljemo.

Event smo si zamislili tako, da bi najdli sponzorje, ki bi nato donirali 1 evro za 1 preveslani kilometer…. Izgleda imam res srečo, da poznam toliko dobrih ljudi, ki so bili takoj za in so bili pripravljeni pomagati, nato so se začeli še tisti klici, vseh ki smo bili vpleteni, dej pokliči unga mogoče je pripravljen pomagat in tako je event počasi začel dobivati obliko. Presenečen sem bil nad številom ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati a še vseeno ne toliko kot nad odzivom in vsemi, ki so se akciji natodejanko odzvali, a do tega še pridemo…

Popova ekipa, ki je z nami v vsakem takem
eventu in so ravno prav nori za vse. Tretji
z leve je solastnik ideje o eventu :)

No tako, datum je bil določen, ura začetka tudi nato pa par dni pred začetkom šok. Isti vikend je bil v BTC ju tudi maraton Franja, kar pomeni samo eno, zapore vseh možnih cest in petkrat večje gneče kot ponavadi. Na koncu se je strah izkazal za odvečnega in tisti, ki so hoteli so prišli, bilo pa jih je veliko, zelo veliko.

Pri vseh teh dobrodelnih dogodkih, se vedno poraja vprašanje kam bo šel denar in ali bo šel v prave roke, tu smo se povezali z zvezo prijateljev mladine in Anito Ogulin, ki je priskrbela naslove, ki so zagotovo pravi in jim bodo donacije zagotovo pomagale. Anita je točno ob 15:00 s PR zvončkom tudi uradno otvorila event in vseh 6 veslačev je zagrmelo in to grmenje se nato ni ustavilo vseh 24h.

Ob treh je bilo v gymu le okoli 13 ljudi in bilo je malo zastrašujoče pomisliti kako bi izgledalo, če bi morali le mi oddelati vseh 24h J no izkazalo se je, da je bila večina še v službah, le kdo bi si mislil ane... Vsako minuto se je od 16:00 ure dalje v gymu gnetlo več in več ljudi, izpadlo je tako, da si se moral prav boriti, če si hotel odveslati tistih svojih 10, 15 ali 20 minut, kolikor si pač hotel prispevati. Tisti, ki smo bili odločeni, da bomo skozi cel event ostali v gymu se v tem delu eventa nismo pretirano borili za veslača, saj smo vedeli, da bomo toliko več morali veslali ponoči, ko bo nastopila kriza in ko se bo večina odpravila domov v tople postelje.

Borba za veslače, nobeden ni ni hotel domov.
Ovde niko nije normalan!

Povsod je bilo slišati smeh in dobro voljo in povsod je izžarevala pozitivna energija. Pripravljeni smo bili tudi na prenos vseh športnih dogodkov, ki so se zvrteli tisti večer in, ki so nam pomagali prebiti čas v gymu. Iz kar treh projektorjev je vedno prihajalo nekaj kar nam je krajšalo čas. Prvih 6 ur do 21:00 zvečer je minilo kot bi mignil in če bi mi kdo pred časom rekel da bom začetek EURA 2016 dočakal v gymu bi ga prijavil na pregled v ustanovi čez cesto mojega doma (za tiste ki ne veste nasproti Chengdujske ulice je norišnica ;) Tudi za hrano je bilo neverjetno dobro poskrbljeno, skoraj predobro, saj so se pojavljale ideje, da bi event podaljšali na 48h J (mogoče ob kašni drugi priložnosti ). Ure so minevale, ljudje pa niso hoteli domov ZAKON! Vmes so padale razne šale na račun nekaterih, da bomo morali poklicati varnostnike, ker nočejo dol iz veslača saj so bile za veslači vrste ljudi, ki so čakali da se usedejo nanj, ter naj veslajo počasneje saj bodo drugače sponzorji obubožali. Ura je bila že dve zjutraj ljudje pa še kar v gymu….a vseeno... počasi se je začelo dogajati tisto za kar smo vsi vedeli, da se bo in kar je tudi normalno, da se je. Bilo nas je vse manj in manj… Nekje po tretji uri ravno takrat, ko se je končala tekma Čile: Bolivija in ko smo čakali na začetek tekme finala NBA med Golden Statom in Clevelandom se je začela poznati utrujenost. V gymu smo bili že 12 ur, se pravi ravno na polovici eventa. Hvala bogu da so buyotovi BUKI-ji prav na dan eventa opravili carino tako, da jih je lahko prinesel s sabo v gym. Tisti, ki ste bili v gymu veste da govorim o tistih napihljivih vrečah, ki so reševala življenja utrujenim telesom in ki so se izkazale kot neverjetno udobne (za več info. vprašajte Grbo, ki se je v eni izmed njih izgubil za nekaj ur :) in nekaj, kar bo letos nepogrešljiv pripomoček bodisi na morju ali pa kjerkoli drugje. 

Legendarni BUKIji

Ponoči se je pokazala tudi prava plat tega dogodka, zaradi majhnega števila ni bilo več pomembno, na katerem veslaču sedi kdo, vsi smo postali ena ekipa in pomembno je bilo le da se vseh 6 veslačev neprestano premika. Vsi smo si pomagali med seboj, menjave so si sledile ena za drugo, edina težava so bile vse bolj in bolj boleče dlani, na katerih so se žulji kar kopičili. A vse je v glavi in tako kot pravi ne modri vojak Švejk ampak modri vojak Buyo ' težko urjenje, lahka vojna' Nihče ni dovolil, da bi zaradi parih žuljev prenehal z veslanjem. Tempo na vseh veslačih je bil neverjeten, če smo načrtovali tam nekje od 230-280 km smo že na polovici videli, da bomo to številko krepko presegli. Na koncu sta bila z le nekaj km razlike zelo blizu meji 350 km kar dva 'čolna' Avantcarjev in pa Bi-mag pa tudi ostali niso bili tako zelo daleč vsi krepko čez 300km. Prav ta dva čolna sta poskrbela tudi za nekaj zanimivega dogajanja saj je bil nekajkrat med njima pravi boj; ne boj, mesarsko klanje… in lovljenje en drugega.. Takšni in drugačni dogodki, so tisti, ki so nas malo zamotili v sicer monotonem veslanju in ob katerih je najhitreje mineval čas.  

Najlepše oblečena ekipa Malalana s posebnimi majicami izdelanimi
posebno za to priložnost (levo). Zraven pa ekipa Bi mag katere magnezij
nam je v zaključku pomagal v boju proti utrujenosti.

Skratka tiste ure od 03:00 pa tam nekje do 08:00 je bilo najtežje in se je najbolj vleklo, a smo zdržali. Čas smo si krajšali z X-plorer skuter rolko, ki jo je v gymu pustil Jakob, rolka je bila tako popularna da sta Matjaž in Peter ratala že prava mojstra v njenem obvaldovanju. Vmes smo se ob vsakem zvoncu razveselili in vsakega novega veslača sprejeli kot odrešitelja.  Z Edijem sva celo ustvarila šalo in sva se ob vsakem zvoncu zadrla Kitajci... kar je povzročalo veliko smeha. Šalila sva se namreč, da je prišel veslat avtobus poln kitajskih turistov, ki so preko FB videli naš event in so nas tako prišli rešit. Seveda Kitajcev ni bilo od nikoder... Ob 09:00, ko je bilo za nami že dolgih 18 ur, a še vedno dolgih 6 do konca in ko so je gym ponovno začel polniti smo se počasi začeli zavedati, da nam je stvar res super uspela. Zadnjih nekaj ur je minilo hitro in znova v borbi, da prideš do prostega mesta na veslaču. Edina stvar s čimer sem se boril je bil spanec, saj mi tekom noči ni uspelo zatisniti očesa. Zadnjih par minut in odštevanje ob spremljavi komada Čista jeba ter vzdušje kot na štadionu so naznanili uspešen konec dogodka. Tako uspešen, kot si nebi upali niti sanjati pred njim. S kilometri in prostovoljnimi prispevki smo zbrali več kot 2200€. 

Selfie z najhitrejšim čolnom Avantcar. Fantje so pokazali
ogromno srce in brez njih si ne znam predstavljati eventa. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in se vsedli na veslača, hvala vam, ki ste prišli pred službo, po službi vmes med malico, sredi noči…. Hvala tistim, ki ste nas prišli samo pogledat v gym in prinesli s seboj kakšno dobroto, nasmehe in spodbudne besede ter razbili rutino in pokazali da mislite na nas. Hvala tistim, ki ste nas spremljali preko FB, čeprov bi raje videl, da se nam naslednjič pridružite v gymu, ampak vseeno hvala. Posebna zahvala pa gre vsem norcem, ki so večino časa preživeli v gymu saj brez vas ne bi uspelo. Hvala tudi vsem štirinožnim in kosmatim prijateljem, ki so se zvrstili v gymu in nam z mahajočimi repki pokazali da navijajo za nas. Mogoče pa kakšnega do naslednjega leta naučimo veslati in se nam pridruži na eventu :) Hvala Marini, ki je neumorno spremljala celoten event nas bodrila in skrbela, da smo bili updejtani na spletu. Hvala Matjažu čigar inovacije so kljub dvomom zdržale vseh 24h in nam omogočile gledanje preko projektorjev. mimogrede patent smo že zaščitili, za vse tiste, ki ste ga pomilslili skopirati :) Brez vaju nebi bilo nič od tega možno..

Omenil bi še neumorna veslača Alena in Dejana, ki smo ju poimenovali kar 'zlati vesli', saj sta zagotovo na veslaču preživela največje število ur. Pa tudi najlepše oblečene (vsak je imel svojo majčko ter svoje bojno ime) in presenetljivo številčne ekipe Malalan ne smemo pozabiti, bili so neverjetni, saj so kljub dogodku na primorskem zbrali neverjetno močno in srčno ekipo, ki se je več kot uspešno prebila do cilja, kapo dol!

Aja, pa če smo podelili že nagrado za zlato veslo, lahko podelimo tudi nagrado za največ prehojenih stopnic Marina in Miha! hvala vama, brez vaju bi jih več kot pol ostalo zunaj ali pa ujetih med vrati :)

Na veslačih se je zvrstilo krepko več kot 100 različnih udeležencev HVALA VSEM, res čisto vsak je prispeval svoj kamenček v mozaiku, da je event več kot uspel! 

Bilo je super, bilo je noro, bil je najboljši možen teambuilding, testiranje samega sebe… bilo je za dober namen.

Vsekakor to ni bilo zadnjič, se vidimo na jubilejnem 2 dobrodelnem 24h veslanju, do takrat pa bo sigurno padla še kakšna nora ideja ali pa bom raje žvečil orbit…. No pa sej za norce kakršne smo pridejo v poštev samo nore ideje J

Aja pa hvala Luka, da mi nisi pokvaril nedelje :)

Mesec s tem ni končan, v soboto 18.6. nas čaka BUYOTHLON, teden dni za tem pa SPECIAL UNIT TEAM RCL že četrtič TOUGH MUDDER, tokrat na Škotskem. Tako da lahko pričakujete še kak blog z zanimivimi zgodbicami J.

Zaključna gasilska :)

Drugih 5000m, CF L1, comfort zone, sladkanje v 2013

Še 5000 m… zakaj sem se sploh lotil tega?! Na palcu, ki ne vem kam bi ga dal, najraje bi si ga snel in pospravil do konca veslača, se je že naredil lep žulj… ne uspe mi najti teme s katero bi se zamotil za 5000 m tako kot z Dominikano.

Učno gradivo

L1 stuff, na CF seminarju na Dunaju

Po prvi polovici sm se nato na hitro spomnil, da smo dobili rezultate testov, ki sm ga pred 14 dnevi pisal na CrossFit licenciranju na Dunaju. Seminar je bil res odličen, ekipa inštruktorjev fenomenalna ter pogled na CrossFit popolnoma drugačen kot ga dobiš z gledanjem youtube filmčkov. Rekli so, da bodo rezultati znani v 7 dneh, a sem jih dobili seveda šele 11 dan. Američanom se itak nikoli ne mudi. Vmes mi je yahoo verjetno izbrisal refresh gumb, saj sem ga v 5 dneh pritisnil toliko krat, kot prej v celem letu. Ampak sedaj je to za nami. Občutek, ki sem ga imel, ko sem odpiral mail in videl PASS je nepopisen, pa saj veste kako je opraviti nekaj, kar si želiš. Olajšanje, motivacija za delo naprej. Pri tej temi niti nisem pričakoval velikega števila metrov, je bil le nasmešek in misel ki ti vsake toliko z veseljem švigne skozi glavo. 

Tako sem prisiljen da rešujem svet naprej….Rešujem politične probleme a so ti rešeni že po 100 ali 200m, ne vem zakaj naši politi potem rabijo toliko časa?  Verjetno bi jih vse morali dati na veslače med državnim zborom ;) ah škoda veslačev v in itak bi jih mi plačali… razmišljam o snegu, pa smučanju, pa božiču in darilih a se metri še kar ne premikajo…. Nato pa začnem razmišljati o treningih, o programu in stvareh, ki jih opažam pri sebi in tudi v gymu. Sam sem v zadnjih 3 mesecih naredil recimo 14 treningov, pa še tu mogoče pretiravam… enostavno ni motivacije ni pravega izziva…potem so tu vsi možni izgovori… pa tudi ko treniram si najdem tak trening, ki mi bo odgovarjal. To slednje opažam pri večini ljudi, ki trenira. Vsi so zadovoljni ko vidijo trening v katerem so dobri, katere imajo radi in stvari, ki so v njihovi comfort zone. To je tako, kot da bi hotel izboljšati eno stvar in treniral samo to. Če vprašaš mene moraš trenirat vse ostalo, vse druge stvari in posledično boš izboljšal tudi stvar, ki si si jo zastavil primarno (ok zelo posplošeno… ). Povedati hočem, da je treba piliti tudi tiste stvari katerih ne maraš, toliko bolj se jim moraš posvetiti, toliko več ponovitev le teh moraš narediti, da boš lahko napredoval, da boš lahko stopil stopničko višje.  Delaj gimnastiko, delaj cardio, delaj mobility, weightlifting, delaj čim več stvari… Vsak od nas ve kako je, ko narediš nekaj, kar se ti je pred časom zdelo še nemogoče in vsak tak trenutek poplača ves vloženi trud in vse neuspehe , ki si jih doživel do takrat in le ti sploh niso več pomembni… ne se izogibat stvarem, ki ti ne grejo, vadi jih, da boš napredoval tudi v tistih stvareh v katerih že misliš da si dober. Ne imej občutka ko narediš trening 1RM, da nisi naredil ničesar….  Če hočeš napredovati se drži programa, ni treba da se na vsakem treningu skuriš do konca, rabiš treninge za moč, rabiš proste dneve, rabiš ubijanje… vse to ti dovoli, da oblikuješ celoto. Včasih je treba stopiti vn iz svoje 'comfort zone' saj se tam dogajajo čudeži! Boste videli, samo dovolj dolgo vztrajajte! Takoje je pri vseh stvareh v življenju!

Ni še konec sladkanja in uživanja v 2013 :)

Aaaa še 3000m pa tok lepo sem razveju temo hmm ah če sem prišel do sem bom pa še tole zdržu… še dobro da je v tistem trenutku v sobo stopila ona…se usedla zraven mene in veslala z mano. Vmes med mojimi 7000 m je naredila svoj trening, veslača pa v teh mrzlih dneh nadomestila s tekom. Nič več ni bilo važno, nobene teme ni bilo treba razvijati metri so kar leteli mimo, tako kot dnevi odkar sva skupaj… ok tempo se je malo dvignil, saj sem moral veslati malo hitreje od nje, le kaj bi si drugače mislila ;) končala sva tam nekje istočasno in se vsa zadovoljna s svojima treningoma odpravila domov, izkoristit še tiste zadnje ure nedelje, preden bo meni spet ob 5:35 zvonila budilka in , ki jo nato vztrajno vse do 5:45 prestavljam in se okoli 6:00 v spremstvu Deželaka in Avdiča vozim proti gymu…novemu tednu in novim dogodivščinam naproti…tako hitro bo tu novo leto, a naju v starem čaka še veliko presenečenj in uživanja…

10 km, DONE

Veslač, nedelja......... Dominican Republic, Punta Cana

 Nedelja, dan ko sva lahko po navadi malo bolj na off in ki ga lahko dejansko posvetiva en drugemu… po dolgem času spet skupni trening, teh bo po novem letu ratalo kar veliko,veliko lažje je trenirati v dvoje , sploh če imaš cilj, in sploh če ja ta visok..…že na poti v gym sem razmišljal, da bi odveslal 10km na veslaču?!  Vedno sem bil proti tem sado mazo variantam, pa sem rekel da vseeno poizkusim.  Vsedem se in začnem, 100, 200, 300  in že postane dolgočasno, ja veslač je ena taka zadeva na kateri lahko razčistiš marsikatero stvar sam pri sebi, tudi če nočeš se začneš pogovarjati sam s sabo … ne vrjameš ?! probaj…..

In se je začelo, razmišljaš o vseh mogočih stvareh, nekatere razvejaš bolj, to je zaželjeno, saj hitro mineva čas, druge zaključiš takoj a že so tu nove teme, teh pač nikoli ne zmanjka… jaz sem razmišljal o stvareh, ki bi jih rad naredil oz. ki sem rekel da jih bom že zdavnaj a so dnevi,tedni ob vseh stvareh  tako kratki, da se te stvari kar nekam skrijejo, meseci pa neusmiljeno in neopazno letijo mimo… pa pojdimo lepo po vrsti….

Neskončni sprehodi po plaži

Dolžan sem vam še poročilo iz Dominikane.. mogoče vas bo v teh zimskih mesecih pogrelo še bolj kot takrat :)  Ne morem vrjeti, da je od tega, ko sva srkala koktejle in z nogami risala po vročem pesku že dober mesec :O. Dominikana je res neverjetna, seveda je bilo čudno ko sva z letala stopila z bundama v rokah, a kaj ko je bil v Chicagu minus. No kljub opozorilom, da so dominikanci mali nateguni, sem krst doživel že na letališču. V glavi sem imel, da se da vse plačevati z dolarji, saj je večina gostov tam iz Amerike, a sva se vseeno odločila, da nekaj denarja zamenjava za domačo valuto peso. Ona je odšla po prtljago jaz pa urejat 'finance'. Pridem na okenček in zamenjam 100€, nakar mi prijazni gospod pove, da je fino in bolje če zamenjam več denarja, seveda na letališču itak delajo samo pošteni ljudje tako da zamenjam še 200$... vsa vesela da sva nato našla svoj prevoz do hotela, sediva v kombiju in čakava na še preostale turiste. Končno smo vsi in krenemo na pot. Prva stvar, ki jo je rekel vodič… ja uganili ste… NIKOLI NE MENJAJTE V PESOTE VSE PLAČUJTE Z DOLARJI… super fajn smo začel, pa je šlo 30-40$... še dobro da so bili v resortu koktajli zastonj, Sva mislim, da več kot povrnila izgubljeno.   

Prelepi sončni vzhodi v Punta Cani

Dnevi v Dominikani so potekali prehitro, all inclusive je skrbel, da sva jedla tudi ko nisva bila lačna (imela sva švicarsko, italjansko, morsko, stake restavracijo, ter glavno menzo, ki je iz dneva v dan spreminjala temo, ob beach barbacue tako bojazni za lakoto ni bilo), da sva se izmišljevala in naročala koktajle za katere še slišala nisva, dolga bela peščena plaža pa je bila idealna za dolge sprehode po plaži. Hodila sva v obe smeri gor in dol :D resort do resorta, res raj na zemlji, v notranjosti pa več ali manj reveži, tisti domačini, ki delajo v resortih so lahko po mojem mnenju res srečni.  Dnevi so bili kratki, tam do ene 18.30 (za tiste ki ne vejo, v Punta Cani se vidi samo sončni vzhod), tako da sva najkasneje ob 21.00 že spala kot polha, sva bila pa zato že ob 6.00 na plaži in z ležalnika opazovala sončni vzhod…noro… 

Dominikana ti res dovoli da pozabiš na vse, si napolniš baterije, ki jih seveda izprazniš že prvi dan, ko prideš v domače okolje, ter pozabiš na vse. Seveda tudi tukaj ni šlo mimo pijanih in glasnih Italjanov, po možnosti je bili ista familija, ki je bila junija na Karpatosu, s tem da so bili tu močnejši za avstrijce in nemce…magična kombinacija.. kot tista 1943 :)  A je bilo vsaj poskrbljeno za smeh, pijani 50 letniki, ki tekmujejo za mistra plaže :D nikoli si nisem mislil, da bom pesem Anton aus Tirol v Dominikani slišal večkrat kot na Avstrijskih smučiščih… seveda je prehitro prišel konec in občutek imam, da bi tisti dan vsak izmed nas dal vse, da se še za en dan vse podaljša, a kaj ko spet pride jutri…. Če bi se to dalo, bi bili vsi na večnem dopustu… tako pa bo tam samo tisti iz Grosuplja z 21 miljoni, pfujj :D 

Takšne fižolčke imajo v Chicagu (v odzadju Downtown)

Vrnila sva se v Chicago in doživela še en razburljiv večer, slikanje pred kipom Jordana (ko 1 uro nisva srečala žive duše v Chicagu, ni ravno prijeten občutek), pa fižolček, zadnji šoping, ter hitro na letališče. Ja na narobno :)  no ni bila najina krivda. Ob 2 naj bi imela let z Midwaya,a so se pri letalski družbi zmotili in najin let je bil z O'Hare.  1uro in 45 minut pred letom sva se midva nahajala 55 minut vožnje od pravega letališča… pa računajte da nisva bila na viču in bi morala priti na fužine, pa tudi gneča je v Chicagu malenkost večja kot na severni obvoznici ob 16.00. Tako da so nama plačali taxi do O'Hare, ter zraven ob opravičilu podarili še bona za kosilo. Šlo je na tesno, a je vsaj čas minil hitro. Pot je nato potekala po načrtih,  razen prvo uro, ko je bil nek švabo na letalu navdušen nad touch screenom v mojem sedežu in je nanj pritiskal kot na staro mašino za tipkanje. Na srečo ga je navdušenje po 20 minutah minilo in je nato celo pot prespal…  tako kot tudi ona, v mojem naročju… jaz pa sem razmišljal kako srečen sem in da so za mano najlepše počitnice do sedaj..

Zdramim se iz sanj pogledam na zaslon C2, tempo 2:10, pri metrih pa še 5000m…. mah dej no !!!???

19.12.2013                                                291-295                                                     Chengdujska 16

Chicago, sanje, zlato...

Uff koliko vode je preteklo od zadnjega bloga...toliko stvari, nekatere dobre, druge malo manj, a zivljenje je pac tako... dobre stvari poskusamo odnesti naprej, medtem ko je na slabe najbolje cim prej pozabiti a se kljub temu probati iz njih kaj nauciti ..... ok ok, prva pa globoka :)

Letosnje poletje je minilo kot bi mignil, a me, za razliko od prejsnih let, kolegi niso nasli na terasi Sombrera ali pa na plazi Zelene lagune v Porecu. Pac vsi so vedeli, da ce me ze res zelijo videti (sicer nevem zakaj :) ), da se nahajam v gymu. Toliko stvari je bilo treba urediti, toliko nacrtov za jesen, toliko izboljsav... vse za to da sedaj se s toliko vecjim veseljem hodite v gym... In ja presenecenj se ni konec, nikoli ne veste kdaj boste odprli vrata (ali pac pozvonili, ane Robinho in Ziga) ter nasli nekaj novega :)

Od poletja je v gymu mnogo novih obrazov in lepo je gledati, kako se pomesajo s 'starimi sabljami', kako jih le -ti lepo sprejmejo in kako se 'novinci' tudi zaradi tega radi vracajo. Nastajajo nova prijateljstva in nasa druscina se veca in veca.... Zato se tudi tako rad vracam v gym in dneve prezivljam z vami..

Zaradi vseh obveznosti pa so trpeli tudi treningi.. ja slisi se neverjetno da si 6-8 ur v gymu in ne naredis treninga. Ampak je res, to vam lahko potrdi vsak ki se s tem ukvarja. Takrat vsaj jaz ne morem trenirati sam in takrat me resujete vi. Nestetokrat sva s Popetom sama naredila trening pred jutrjanjo skupino ob 9h, pa z Zigom eno uro pred popoldanci... Pac lazje je ce imas ob sebi nekoga, ki te vlece in zato tudi so prijatelji..

No takole je bilo, poletje skoraj da brez meni najljubsega morja.... A vseeno nasmesek na obrazu in pricakovanje... Ja uganili ste, vedno vecji nacrti z njo.. 5 dni Chicaga in 10 dni Punta Cane v oktobru in novembru sta moj nadomestek za letosnje poletje... Kr ok kompenzacija kajne :p

Tokrat sva nastimala vsaj 8 budilk in se zbudila 5 min pred prvo, tako da sva se potem, ko je zacela zvoniti oba ustrasila in padla v smeh :) jutro se je zacelo spica :)..

Moja zelja, da bi obiskal Ameriko se je torej uresnicevala. In ne bi moglo biti lepse, saj je na avionskem sedezu zraven mene spala ona. Jaz sem bil vrjetno prevec navdusen nad vsako malenkostjo, da nisem mogel prespati celega leta. Sem pa zato pogledal kar nekaj filmov. Brnik-Frankfurt (skorajda zamudila let za Detroit, saj naju genijalka na brniku 'ni mogla' chekirati na vse lete, vse druge in prtljag so seveda lahko...ampak nama je seveda uspelo)- Detroit-Chicago.... Zakon, koncno smo bili na cilju.

On the Top of the World: Willis Tower

Windy city, I'm here :). res je non stop malo pihalo, a tega skoraj nisem opazil. Koncno sem se znasel na metrojih, pa med vsemi tistimi stolpnicami po katerih sem se sprehajal med filmi. Moram reci, da me je Chicago navdusil, ljudje so vsi prijazni in pripravljeni pomagat. Ko sva en dan kot prava turista ob obali z mapo iskala pot do metroja se nama je kar naenkrat vmes vrinila neka glava in nama pokazala pot. Ljudje so res prijazni, vedno z nasmeskom kljub temu, da hitijo po opravkih. Druga miselnost, druga mentaliteta... nobenih mrkih pogledov in nobenih zelja da ti pogine krava... vsaj moje mnenje in moja izkusnja je taka. Poleg vsega je Chicago res lepo mesto, parki na vsakem vogalu, urejene ulice, super soseske za zivljenje, obala jezera Michigan pa ti daje obcutek kot da bi bil na morju. Zivalski vrt, ki je cudovito urejen je recimo brez vstopnine!? A ko sem videl kako polna je trgovina s spominki in lokali v njem mi je bilo jasno zakaj. Americani se pac znajo it biznis, pustimo sedaj da so smotani.... Pri nas ti najprej zaracunajo nekajkrat previsoko vstopnino nato pa zelijo se nekajkratno zasuziti se notri. Sam vem da mnogokrat ravno zaradi tega notri ne zapravim niti centa... 

Six Flags: Glih za glih...

Ker sva bila ze ravno tako dalec, in nisva vsak mesec na drugi strani luze, sva ta cas izkoristila maksimalno in en dan sva imela rezerviran za Six Flags, verigo najboljsih rollercoasterjev na svetu. Res so nori! Presegli so vsa najina pricakovanja! In prav na vsakega se je splacalo cakat, ceprav so bile vrste dolge. Pri nas bi bila verjetno zardii nervoze in vrivanja v vrste vsaj dva mrtva dnevno ter dretje " alo sta se guras" vrjetno najveckrat izgovorjen stavek v parku :).. Tu pa je vse drugace, ce je vrsta, ce pise 1uro cakanja, se pripravi na uro in pol, ali pa sploh ne stopi vanjo. Ljudje si cas krajsajo s petjem, plesom, smehom ali pa s hrano, to zadnje je se najpogostejse (s tem da se pod hrano misli cips prelit najmanj z 8 omakami, hamburgerji in seveda gazirana pijaca). Tale njihova hitra hrana, ki je res na vsakem vogalu (se posebaj Starbucks in Subway), jih mogoce malo tepe, saj jih je res veliko bolj okroglih, ampak...

No glavna stvar zaradi katere sva se sploh odpravila na celotno popotovanje je bilo seveda svetovno prvenstvo v kettlebell liftigu. Seveda sem bil najbolj ponosen v dvorani, saj je osvojila zlato v long cyclu in to s 26kg utezjo, tezo katere marsikatere tezje punce se pogledati ne upajo, kaj sele, da bi z njo naredile 10 minutno serijo (ali da bi tako kot ona dvigale polovico svoje teze!!), ter srebro v penthatlonu :) se zdaj ne morem vrjeti, da je moja punca svetovna prvakinja :)) wuuuhuuuuu :)

Seveda mi ni dalo miru, da nebi obiskal kakega CrossFita. Ce smo ze v Ameriki, kjer se je vse to zacelo. Pogledal sem na affiliate karto, ter si zbral dva najbljizja, vec jih nazalost nisem mogel obiskati, saj je preprosto zmanjkalo casa. Pac ja Americani vejo, da morajo placati affiliate, pa ceprav imajo za CrossFit namenjeno samo recimo 30 kvadratov prostora in tudi ce CF ni ravno vodilna dejavnost gyma. Pri nas je to se malo, recimo temu balkansko...

Weigley Field, dom Cicago Cubs

Bil sem kot ze receno v dveh, ampak oba sta bila fitnessa z miljon osebnimi trenerji in strankami, ki niti presvicale niso, vmes je na eni strani spinning vadba, polno naprav, dzumbus kot na ulici... :) Mi imamo res nore pogoje za vadbo! Seveda lahko govorim le za te, katere sem obiskal...

Edino na kar sem se moral navaditi je bila casovna razlika ter komuniciranje z domacimi, ki jih seveda skrbi najbolj na svetu in mislijo da spis na ulici ter nimas nicesar za jest, ce se le ne javis kak dan :).. se dobro da je bil Pope najprej v priblizno istem, nato pa v istem casovnem pasu ter sva lahko kratko normalno komunicirala. Ziga tako ali tako nima obcutka ter ne ve za casovno razliko. Njemu se ni nic spremenilo on je ostal doma, tako da sem kdaj pa kdaj dobil sms sredi noci ampak tko pac je :)

Po toliko prijetnih dogodkih sva oba kar malo razocarana, da se ze poslavljava od njega, v rent-a-caru vozila proti Midwayu, kjer pa se je zacela nova dogodivscina.....

Pesek, sonce, morje, kokosi, koktejli... Dominikanska Republika :)

In vrjetno bo Punta Cana dobila svoj blog, malo kasneje.....sedaj mi je ravno zmanjkalo koktejla pa se zeleno modro morje me tako lepo vabi v objem.....

Pa saj se vidimo naslednji teden :)

P.S. Chicago ti pa ne zbogom, temvec do naslednjic...kdo ve za kako dolgo.....ja super bi bilo, ce bi......

...

Kako pa je Chicago dozivela ona... http://www.girevoy-sport.si/chicago-world-championship

oviratlon, tough mudder.....nordsee......27

Reebok CrossFit Special unit

Konec junija smo se podobno misleči norci, adrenalinski odvisneži in drugi posebneži iz cele Slovenije udeležili drugega Oviratlona oz. obstacle challenga na Pokljuki. Letošnja udeležba je bila kar dva krat večja kot lani in je štela kar neverjetnih 1500 ljudi. Že na Petrolovi pumpi pri Kranju je bilo čutiti, da je letošnji Oviratlon privabil veliko maso ljudi, saj je bilo celotno počivališče preplavljeno s čudno našemljenimi in dobro razpoloženimi oviratlonci. Na počivališču z njo (brez nje si, praktično ne predstavljam več ničesar) prevzameva led od Buyota, ki je zamujal debele pol ure (to mu je potem prišlo v navado….Beri naprej in videl boš zakaj) in se skupaj odpravimo proti pokljuškemu športnemu centru. Zaradi gužve smo avto pustili krepko stran od glavnega parkirišča a se kljub temu z nasmeški in dvema polnima hladilnima torbama 'okrepčevalnih pijač' odpravili na start. Prav lepo se je udeleževati takih dogodkov, ki  lepo združujejo športni in prijateljski duh. Lepo je videti tudi, kako odtrgane ideje imajo nekateri pri izbiri kostumov, ampak mislim, da ga letos vitez zmaga :) proga je bila, razen nekaterih lepotnih popravkov zelo podobna lanskoletni (le pri elektriki se mi zdi, da so organizatorji letos malo pretiravali in jo navili premočno) in upam, da bodo ljudje iz Triglavskega narodnega parka v bodoče kdaj dovolili, da Oviratlon preraste svoje okvirje in postane še bolj pustolovski. Ampak seveda,če je kaj dobrega ali zanimivega v tej naši državi je treba to ali zatreti ali pa čim bolj omejiti… no konec koncev pa je namen Oviratlona predvsem druženje in moram reči ,da je bil dan, ki smo ga preživeli skupaj sotrpini iz gyma zabaven, poln smeha in lepih trenutkov. Po picah, ki smo jih že vsi nestrpno čakali,saj smo bili že pošteno lačni smo nato dodobra še navlažili presušena grla in predstavljate si lahko, da se je dan kaj hitro prevesil v noč :)

No kmalu za Oviratlonom pa je sledil Tough Mudder, če ne veste kaj je to…. Pomnožite Oviratlon z dva ali pa še malo več. 18 km teka s cca 23 ovirami, ki so veliko bolj dodelane in zanimive kot pokljuške. No začnimo na začetku potovanja….. prej se mi to ni nikoli dogajalo, sedaj pa je to že drugič, da sem prespal zbor in Pope me je ob pol 3 zbudil s telefonom , češ da so že na mojem parkingu…v 3 minutah sem bil s potovalko že pred kombijem. Seveda sem nato nekje okoli Munchna ugotovil da sem pozabil vse kar se je pozabiti dalo…. No na moje presenečenje bi moral biti kombi, poln saj sem bil jaz  pred Simonom, ki je čakal pred 12ko zadnji v vrsti pred dokončnim odhodom, a je bilo eno mesto prosto. Buyo se ni oglašal na telefon in ni bil na dogovorjenem mestu… 1 strike za Buyota! Pope je na koncu zbral dovolj poguma in mu pozvonil na domofon, da smo se lahko nato končno odpravili 1110 km oddaljenemu Furstenau. Pot je potekala sproščeno, saj veste malo spiš, se norčuješ, ustaviš, spet spiš, greš na wc , pa spet spiš…. Alen svaka čast, nazaj grede sem videl kako ti je bilo, ko si vozil, da si brez menjave zdržal na vozniškem stolčku. Naredil pa si eno in edino napako, poleg tega da si nas peljal po Halleu in okoliških vaseh, to da se nisi ustavil v Nordseeu. Mislim, da je Pope že takoj po Oviratlonu začel govoriti, kako je tam oh in sploh dobro in vsem pocedil sline… no kljub praznemu želodcu in solznih očeh, ko smo v daljavi za seboj počasi izgubljali Nordsee, nam je ostalo upanje, da se bomo tu ustavili nazaj grede. No po kakih 14 ali 15 urah smo prispeli v majhno vasico, kjer smo imeli rezervirana prenočišča in je bila le dober kilometer oddaljena od štarta Tough Mudderja. Prijetno malo mestece, kjer razen par fanatikov, ki so prenočišča rezervirali tako kot mi, v katerem ni bilo niti slutiti o kakršnem koli dogodku.

Tough Mudder ekipa pred štartom

Pri njih je imel glavno vlogo schiessenfest, nek tradicionalni dogodek, ki je privabil vse lovce iz Nemčije, ki so v nato podedovanih napol prevelikih zelenih reklcih hodili in marširali okoli po mestu (v enem izmed maršev jih je spremljal tudi buyo ;) ) Pa to da je Pope v mestecu z 200 prebivalci takoj našel brate hrvate :) ...ja veliko se je dogajalo večer pred startom…. No že naslednje jutro smo bili vsi napeti in malo nervozni smo pozajtrkovali in se kar peš odpravili na start. Še preden smo videli prizorišče, smo slišali glasbo in napovedovalca, ki sta grmela iz zvočnikov nekje z neke jase sredi gozda. Na prizorišču pa kot v mravljišču, ljudje iz vseh koncev sveta, presenetljivo veliko je bilo Američanov, videli smo nekaj naših južnih bratov, Italijanov, Slovakov…. Nekateri oblečeni v najbolj čudne možne kombinacije, nekateri samo v Speedo kopalke, da ne omenjam raznovrstnih  irokez ali redneckerskih frizur, ki so si jih nekateri izmislili kar na licu mesta. In tako smo se v gruči tudi mi pripravljali na svoj start…18km progo smo premagali v 2 urah 45 minutah, brez kakršnega koli razbijanja ali hitenja, na poti je bilo toliko smeha, da tega ne bom nikoli pozabil…ovire so bile na nivoju: zanimive, težke, pri nekaterih si rabil samo malo koordinacije, spet pri drugih nisi mogel priti čez brez pomoči sotekmovalca… če jih naštejem samo nekaj… artic enema: skok v led, kjer si se moral na sredini potopiti in preplavati pod oviro, pa monkey cage, pa cevi napolnjeni z vodo (iz katere je Pope rešil specialca), pa dva krat elektrika (prvič si se moral plaziti, tu se je Pope sredi poligona začel pretvarjati da ga noro trese elektrika in predstavljate si lahko, da so ljudje v sekundi utihnili, doktor na oviri pa je postal bled kot stena, drugič pa si tekel med njo), pa Berlinski zidovi, skok s 5 metrov v vodo, spider web….. in tone in tone blata ter peska….Na koncu smo vsi prišli zdravi na cilj ter prejeli težko zaslužene oranžne trakove. Večino popoldneva smo nato uživali na travniku ob poslušanju glasbe in s pivom v roki. Pot nazaj je bila še najbolj težaven del te avanture. Zgledalo je kot da se je cel sever odločil, da bodo šli ta dan na dopust in gužva, katero sem do sedaj gledal in se čudil samo po poročilih, je bila kar na enkrat okoli mene…prva, drugaaaa, stop…. prva… stop…..prva, druga, tr…stop…. Dokler se po Muncnhu končno ni odprlo in od tam je šlo lepo naprej. No da nam Nordsee to pot ni bil usojen se je izkazalo na zadnji črpalki, kjer so imeli znak z ribico in na kateri smo se tudi ustavili. Vendar je bil problem v tem, da je zmanjkalo rib!!! Tako, da moramo Nordsee obkljukati ob naslednjem izlet.

in ekipca po opravljenem Tough Mudderju

Domov sem se pripeljal ravno nekaj pred 24.00 kar je pomenilo, da je bilo le še par minut do mojega rojstnega dneva…ravno prav… Takoj sva si padla v objem in se v njem zadržala kar nekaj časa, pogrešala sva se še bolj kot sva si to lahko predstavljala in seveda mi je pripravila presenečenje, čeprav je vse te dni uporno trdila da ni nič, vendar niti slutil nisem, da bi bilo lahko kaj takega. 27 let, abeceda ima 25 črk in če vrineš še x in y =27  vsaka črka, eno…… ah vsega pa res ne morem izdati. Bila pa je najlepša stvar, ki jo je kdo kadarkoli naredil zame. Hvala ti in zapomni si….Ti si ta <3