Neki novi klinci....

Neki novi klinci... Se se spominjate svojih otroških/najstniških dni, ko smo vsako prosto minuto preživeli zunaj na igriščih. Ta so bila tako zasedena, da si moral ob njih čakati na prost koš ali gol. Pa še to si upal, da ne pridejo 'starejši' ker si moral v tem primeru spet čakati, da se oni naveličajo igranja. Igrali smo vse možne športe ali igre; od košarke, nogometa, kraj ozemlja, iskanja zakladov, bejzbola, ravbarjev in žandarjev.... Se spomnite zvoncev na domofonih  in tistega: "a lahko pride Andrej malo vn" ali kaj podobnega. Pa dretja, da vam mami vrže plastenko vode skozi okno, ker bi bili zaradi poti gor in dol prikrajšani za najmanj 10 minut igre. Pa tistega skorajda moledovanja če lahko ostanete še 10 minut zunaj.... Ah ja to so bili časi.... Že starši so nam govorili, ko smo bili pa mi majhni je bilo vse drugače, delali smo to pa ono, vi sploh ne veste kaj vse smo počeli ..... Danes ko greš mimo igrišč v Ljubljani le ta samevajo, otroci verjetno lajkajo fb profile in nogomet nažigajo le se na play station trojki! Dokler ne pride vn štirica seveda. Včasih smo zbirali sličice in vedeli statistiko vseh igralcev na pamet. Danes so ti časi mimo. Če so se časi od naših staršev pa do nas spremenili, vsaj tako trdijo oni, se je sedaj spremenilo še veliko bolj očitno...

In vse to me je prešinilo sredi Beograda, na Kalamegdanu med gručo ljudi in z Đordjetom na odru ter z njo v objemu. Ja pustila sva deževno in zdolgočaseno Ljubljano za sabo in se podala na nor vikend v Beograd. Glavna razlog je bil seveda koncert Balaševiča. Po 2 urah in pol čakanja je končno prišel in nestrpni množici obljubil koncert o katerem se bo govorilo še nekaj časa! Obljubo je izpolnil v celoti. Ko sem prijateljem omenjal, da greva na njegov koncert v Bg so bili odzivi več ali manj enaki.. "pa zakaj tja, saj pride vsako leto v Lj!" Tudi sam sem se vprašal, če je kaj razlike v izvedbi njegovih koncertov tu in tam. Sedaj vem, NI teorije, da bi tako dobro izpeljal koncert tu pri nas. Naboj, mentaliteta, miselnost  in povezanost ljudi je tam pač drugačna. Med pesmimi je Đordje vedno nekaj povedal, pozival je k povezovanju, strpnosti in ljubezni, pljuval politike, ki jim gre samo za svoje dobro in to vse lepo povezal s svojimi pesmimi. S Trečo smeno je povedal, da bomo se dolgo odplačevali dolg ki so nam ga nakopali, nato pa smiselno nadaljeval s pesmijo Krivi smo mi sto smo jim pustili.... Ljudje so noreli!!!

Super mi je bilo videti toliko mladih, ki so poznali vse njegove pesmi na drugi strani pa prav tako veliko starejših 'letnik Balasevič' :) med koncertom se je ulilo, zraven naju nama je par najinih let na najini levi odstopil pol že tako miniaturnega dežnika, medtem pa je starejši par na najini desni užival kot da nebi bilo nič, kljub temu da je kapljalo z njiju. Pa saj res dežja sploh čutili nismo ker je bilo tako čarobno.... O daj okreni.....pogled v najinih očeh je povedal vse.... To možes samo ti, bez tebe!!!!
4 ure čarovnije in petja sredi Beograda.

Paleo jedilnik: Šiš čevapv Tazetu, leskovačka pleskavica v Lokiju, Gurmanska pleskavica v Ponchotu....AMRAP 72h :)

Še se vrneva, zato ne zbogom Beograd, ampak adijo do naslednjič. Z malo bolj polnimi baterijami se vračava v Ljubljano, v glavi pa že planirava naslednji podvig…ki je skorajda pred vrati….

35° 35′ 0″ N, 27° 8′ 0″ E

29.5.2013       No 86,87,88          5k

Jerebikovec...&....Dobrodošel med nami... :)

Uff ko sem pogledal kdaj sem napisal zadnji blog me je kar šokiralo. Kako čas leti…pa se mi je zdelo da je mimo le kak dober teden. Ja očitno je bilo kar veliko stvari na kupu, ki te držijo zaposlenega tako da čas še hitreje mineva. Poleg tega pa je zunaj, končno lepo toplo vreme in ne zamerite mi, če kak tak dan izkoristim za sprehod z njo ali pa poležavanje na sončku in napišem blog kak dan kasneje.

Nikoli prej nisem ne vem kako rad hodil v hribe. Ne razumite me narobe zelo rad hodim in vse ampak kake posebne in dolge ture pa vseeno nisem delal redno. Pa tudi Šmarne gore ne štejem tu zraven, ker pač ne ustreza standardom pohodništva, vsaj za moje pojme… letos pa sva se odločila, da vsak lep in prost dan, ko se nama bo le dalo izkoristiva vzameva s seboj še kakega hribovskega navdušenca ( tu imam v mislih predvsem Nino in Žiga, pa Arija) ter se odpravimo dva tisočakom naproti. Kupila sva tudi, nove čevlje, adidas seveda, jaz sem dobil rdeče medtem ko ona…. Ja prav ste uganili modre :) ! In prvi pravi test so prestali z več kot odlično oceno. V petek sva se iz Mojstrane odpravila na Jerebikovec (1593m). Po mamini napovedi, da se ne moreš izgubiti in da je do vrha le ena ura, sva se v glavi pripravila na en malo daljši sprehod…. Ok prideva, parkirava, aja da ne pozabim zraven sva vzela še Arija in z ceste zavijeva  v gozd, po 20 metrih pa ne boste verjeli, neoznačen razcep poti (toliko o tem da se ne moreš izbubiti, ane mami). Kot se je izkazalo kasneje, sva se prav odločila in zavila levo. Ok po eni uri hoje v nič kaj prijetno strmino prideva na razgledno točko… seveda niti duha ne sluha o kakem vrhu. Nič okrepčava se z Milka piškoti, odžejava Arija in zagrizemo naprej. Po kakih 45 minutah hoje, vmes malo tudi že po snegu, pridemo do partizanskega spomenika, od katerega je po vodnikovih besedah (vodnik = mami) le še kratek

vzpon….mhm pou ure lazenja po snegu globokem do kolen v najhujši strmi klanec. Vsa čast Ariju in njej da sta zgrizla do konca. Tudi sam sem imel nekajkrat na robu jezika, da bi se obrnili ampak če sem prišel do tu bomo prišli tudi do vrha. In končno 2 uri 20 po začetku vzpona, smo zagledali bivak in osvojili vrh Jerebikovca! Ves trud je bil poplačan, četudi so bili nad Triglavom že oblaki, ki so naslednji dan prinesli dež, je razgled odkril na eni strani Karavanke, pa vse tri doline Kot, Krma, Vrata….no mi se nismo dolgo obirali na vrhu, po podpisih v knjigico smo se s hitrim korakom odpravili proti domu in topli peči, ki je čakala na naju.

Komaj čakava na še več osvojenih vrhov Jerebikovec bo pač vedno ostal najin prvi, čeprav se nanj verjetno ne bova več vrnila :)

Meanwhile in gym… končno je posijalo sonce, treninge sedaj delno že opravljamo zunaj kar je super. Mimo nas je švignila še uradna otvoritev, ki nam je dala nov potreben zagon, da se podamo novim izzivom, ki jih prinaša poletje!

No in pa da, je bil že tako lep praznični prvi maj še lepši, je poskrbel on. Vsi smo ga pričakovali že kar nekaj časa in ne moremo reči drugega, kot da je prišel s stilom,na praznik. Si predstavljate, da imate to srečo in ste rojeni na dela prost dan :) ok na začetku to še ne bo tako očitno ampak, ko bo zrastel bojo to najboljše rojstnodnevne žurke :) Čestitke Gregu in Kristini za 'rank', njun najpomembnejši, ki jima bo dal veselje, smeh in energijo za naprej.