Chicago, sanje, zlato...

Uff koliko vode je preteklo od zadnjega bloga...toliko stvari, nekatere dobre, druge malo manj, a zivljenje je pac tako... dobre stvari poskusamo odnesti naprej, medtem ko je na slabe najbolje cim prej pozabiti a se kljub temu probati iz njih kaj nauciti ..... ok ok, prva pa globoka :)

Letosnje poletje je minilo kot bi mignil, a me, za razliko od prejsnih let, kolegi niso nasli na terasi Sombrera ali pa na plazi Zelene lagune v Porecu. Pac vsi so vedeli, da ce me ze res zelijo videti (sicer nevem zakaj :) ), da se nahajam v gymu. Toliko stvari je bilo treba urediti, toliko nacrtov za jesen, toliko izboljsav... vse za to da sedaj se s toliko vecjim veseljem hodite v gym... In ja presenecenj se ni konec, nikoli ne veste kdaj boste odprli vrata (ali pac pozvonili, ane Robinho in Ziga) ter nasli nekaj novega :)

Od poletja je v gymu mnogo novih obrazov in lepo je gledati, kako se pomesajo s 'starimi sabljami', kako jih le -ti lepo sprejmejo in kako se 'novinci' tudi zaradi tega radi vracajo. Nastajajo nova prijateljstva in nasa druscina se veca in veca.... Zato se tudi tako rad vracam v gym in dneve prezivljam z vami..

Zaradi vseh obveznosti pa so trpeli tudi treningi.. ja slisi se neverjetno da si 6-8 ur v gymu in ne naredis treninga. Ampak je res, to vam lahko potrdi vsak ki se s tem ukvarja. Takrat vsaj jaz ne morem trenirati sam in takrat me resujete vi. Nestetokrat sva s Popetom sama naredila trening pred jutrjanjo skupino ob 9h, pa z Zigom eno uro pred popoldanci... Pac lazje je ce imas ob sebi nekoga, ki te vlece in zato tudi so prijatelji..

No takole je bilo, poletje skoraj da brez meni najljubsega morja.... A vseeno nasmesek na obrazu in pricakovanje... Ja uganili ste, vedno vecji nacrti z njo.. 5 dni Chicaga in 10 dni Punta Cane v oktobru in novembru sta moj nadomestek za letosnje poletje... Kr ok kompenzacija kajne :p

Tokrat sva nastimala vsaj 8 budilk in se zbudila 5 min pred prvo, tako da sva se potem, ko je zacela zvoniti oba ustrasila in padla v smeh :) jutro se je zacelo spica :)..

Moja zelja, da bi obiskal Ameriko se je torej uresnicevala. In ne bi moglo biti lepse, saj je na avionskem sedezu zraven mene spala ona. Jaz sem bil vrjetno prevec navdusen nad vsako malenkostjo, da nisem mogel prespati celega leta. Sem pa zato pogledal kar nekaj filmov. Brnik-Frankfurt (skorajda zamudila let za Detroit, saj naju genijalka na brniku 'ni mogla' chekirati na vse lete, vse druge in prtljag so seveda lahko...ampak nama je seveda uspelo)- Detroit-Chicago.... Zakon, koncno smo bili na cilju.

On the Top of the World: Willis Tower

Windy city, I'm here :). res je non stop malo pihalo, a tega skoraj nisem opazil. Koncno sem se znasel na metrojih, pa med vsemi tistimi stolpnicami po katerih sem se sprehajal med filmi. Moram reci, da me je Chicago navdusil, ljudje so vsi prijazni in pripravljeni pomagat. Ko sva en dan kot prava turista ob obali z mapo iskala pot do metroja se nama je kar naenkrat vmes vrinila neka glava in nama pokazala pot. Ljudje so res prijazni, vedno z nasmeskom kljub temu, da hitijo po opravkih. Druga miselnost, druga mentaliteta... nobenih mrkih pogledov in nobenih zelja da ti pogine krava... vsaj moje mnenje in moja izkusnja je taka. Poleg vsega je Chicago res lepo mesto, parki na vsakem vogalu, urejene ulice, super soseske za zivljenje, obala jezera Michigan pa ti daje obcutek kot da bi bil na morju. Zivalski vrt, ki je cudovito urejen je recimo brez vstopnine!? A ko sem videl kako polna je trgovina s spominki in lokali v njem mi je bilo jasno zakaj. Americani se pac znajo it biznis, pustimo sedaj da so smotani.... Pri nas ti najprej zaracunajo nekajkrat previsoko vstopnino nato pa zelijo se nekajkratno zasuziti se notri. Sam vem da mnogokrat ravno zaradi tega notri ne zapravim niti centa... 

Six Flags: Glih za glih...

Ker sva bila ze ravno tako dalec, in nisva vsak mesec na drugi strani luze, sva ta cas izkoristila maksimalno in en dan sva imela rezerviran za Six Flags, verigo najboljsih rollercoasterjev na svetu. Res so nori! Presegli so vsa najina pricakovanja! In prav na vsakega se je splacalo cakat, ceprav so bile vrste dolge. Pri nas bi bila verjetno zardii nervoze in vrivanja v vrste vsaj dva mrtva dnevno ter dretje " alo sta se guras" vrjetno najveckrat izgovorjen stavek v parku :).. Tu pa je vse drugace, ce je vrsta, ce pise 1uro cakanja, se pripravi na uro in pol, ali pa sploh ne stopi vanjo. Ljudje si cas krajsajo s petjem, plesom, smehom ali pa s hrano, to zadnje je se najpogostejse (s tem da se pod hrano misli cips prelit najmanj z 8 omakami, hamburgerji in seveda gazirana pijaca). Tale njihova hitra hrana, ki je res na vsakem vogalu (se posebaj Starbucks in Subway), jih mogoce malo tepe, saj jih je res veliko bolj okroglih, ampak...

No glavna stvar zaradi katere sva se sploh odpravila na celotno popotovanje je bilo seveda svetovno prvenstvo v kettlebell liftigu. Seveda sem bil najbolj ponosen v dvorani, saj je osvojila zlato v long cyclu in to s 26kg utezjo, tezo katere marsikatere tezje punce se pogledati ne upajo, kaj sele, da bi z njo naredile 10 minutno serijo (ali da bi tako kot ona dvigale polovico svoje teze!!), ter srebro v penthatlonu :) se zdaj ne morem vrjeti, da je moja punca svetovna prvakinja :)) wuuuhuuuuu :)

Seveda mi ni dalo miru, da nebi obiskal kakega CrossFita. Ce smo ze v Ameriki, kjer se je vse to zacelo. Pogledal sem na affiliate karto, ter si zbral dva najbljizja, vec jih nazalost nisem mogel obiskati, saj je preprosto zmanjkalo casa. Pac ja Americani vejo, da morajo placati affiliate, pa ceprav imajo za CrossFit namenjeno samo recimo 30 kvadratov prostora in tudi ce CF ni ravno vodilna dejavnost gyma. Pri nas je to se malo, recimo temu balkansko...

Weigley Field, dom Cicago Cubs

Bil sem kot ze receno v dveh, ampak oba sta bila fitnessa z miljon osebnimi trenerji in strankami, ki niti presvicale niso, vmes je na eni strani spinning vadba, polno naprav, dzumbus kot na ulici... :) Mi imamo res nore pogoje za vadbo! Seveda lahko govorim le za te, katere sem obiskal...

Edino na kar sem se moral navaditi je bila casovna razlika ter komuniciranje z domacimi, ki jih seveda skrbi najbolj na svetu in mislijo da spis na ulici ter nimas nicesar za jest, ce se le ne javis kak dan :).. se dobro da je bil Pope najprej v priblizno istem, nato pa v istem casovnem pasu ter sva lahko kratko normalno komunicirala. Ziga tako ali tako nima obcutka ter ne ve za casovno razliko. Njemu se ni nic spremenilo on je ostal doma, tako da sem kdaj pa kdaj dobil sms sredi noci ampak tko pac je :)

Po toliko prijetnih dogodkih sva oba kar malo razocarana, da se ze poslavljava od njega, v rent-a-caru vozila proti Midwayu, kjer pa se je zacela nova dogodivscina.....

Pesek, sonce, morje, kokosi, koktejli... Dominikanska Republika :)

In vrjetno bo Punta Cana dobila svoj blog, malo kasneje.....sedaj mi je ravno zmanjkalo koktejla pa se zeleno modro morje me tako lepo vabi v objem.....

Pa saj se vidimo naslednji teden :)

P.S. Chicago ti pa ne zbogom, temvec do naslednjic...kdo ve za kako dolgo.....ja super bi bilo, ce bi......

...

Kako pa je Chicago dozivela ona... http://www.girevoy-sport.si/chicago-world-championship

oviratlon, tough mudder.....nordsee......27

Reebok CrossFit Special unit

Konec junija smo se podobno misleči norci, adrenalinski odvisneži in drugi posebneži iz cele Slovenije udeležili drugega Oviratlona oz. obstacle challenga na Pokljuki. Letošnja udeležba je bila kar dva krat večja kot lani in je štela kar neverjetnih 1500 ljudi. Že na Petrolovi pumpi pri Kranju je bilo čutiti, da je letošnji Oviratlon privabil veliko maso ljudi, saj je bilo celotno počivališče preplavljeno s čudno našemljenimi in dobro razpoloženimi oviratlonci. Na počivališču z njo (brez nje si, praktično ne predstavljam več ničesar) prevzameva led od Buyota, ki je zamujal debele pol ure (to mu je potem prišlo v navado….Beri naprej in videl boš zakaj) in se skupaj odpravimo proti pokljuškemu športnemu centru. Zaradi gužve smo avto pustili krepko stran od glavnega parkirišča a se kljub temu z nasmeški in dvema polnima hladilnima torbama 'okrepčevalnih pijač' odpravili na start. Prav lepo se je udeleževati takih dogodkov, ki  lepo združujejo športni in prijateljski duh. Lepo je videti tudi, kako odtrgane ideje imajo nekateri pri izbiri kostumov, ampak mislim, da ga letos vitez zmaga :) proga je bila, razen nekaterih lepotnih popravkov zelo podobna lanskoletni (le pri elektriki se mi zdi, da so organizatorji letos malo pretiravali in jo navili premočno) in upam, da bodo ljudje iz Triglavskega narodnega parka v bodoče kdaj dovolili, da Oviratlon preraste svoje okvirje in postane še bolj pustolovski. Ampak seveda,če je kaj dobrega ali zanimivega v tej naši državi je treba to ali zatreti ali pa čim bolj omejiti… no konec koncev pa je namen Oviratlona predvsem druženje in moram reči ,da je bil dan, ki smo ga preživeli skupaj sotrpini iz gyma zabaven, poln smeha in lepih trenutkov. Po picah, ki smo jih že vsi nestrpno čakali,saj smo bili že pošteno lačni smo nato dodobra še navlažili presušena grla in predstavljate si lahko, da se je dan kaj hitro prevesil v noč :)

No kmalu za Oviratlonom pa je sledil Tough Mudder, če ne veste kaj je to…. Pomnožite Oviratlon z dva ali pa še malo več. 18 km teka s cca 23 ovirami, ki so veliko bolj dodelane in zanimive kot pokljuške. No začnimo na začetku potovanja….. prej se mi to ni nikoli dogajalo, sedaj pa je to že drugič, da sem prespal zbor in Pope me je ob pol 3 zbudil s telefonom , češ da so že na mojem parkingu…v 3 minutah sem bil s potovalko že pred kombijem. Seveda sem nato nekje okoli Munchna ugotovil da sem pozabil vse kar se je pozabiti dalo…. No na moje presenečenje bi moral biti kombi, poln saj sem bil jaz  pred Simonom, ki je čakal pred 12ko zadnji v vrsti pred dokončnim odhodom, a je bilo eno mesto prosto. Buyo se ni oglašal na telefon in ni bil na dogovorjenem mestu… 1 strike za Buyota! Pope je na koncu zbral dovolj poguma in mu pozvonil na domofon, da smo se lahko nato končno odpravili 1110 km oddaljenemu Furstenau. Pot je potekala sproščeno, saj veste malo spiš, se norčuješ, ustaviš, spet spiš, greš na wc , pa spet spiš…. Alen svaka čast, nazaj grede sem videl kako ti je bilo, ko si vozil, da si brez menjave zdržal na vozniškem stolčku. Naredil pa si eno in edino napako, poleg tega da si nas peljal po Halleu in okoliških vaseh, to da se nisi ustavil v Nordseeu. Mislim, da je Pope že takoj po Oviratlonu začel govoriti, kako je tam oh in sploh dobro in vsem pocedil sline… no kljub praznemu želodcu in solznih očeh, ko smo v daljavi za seboj počasi izgubljali Nordsee, nam je ostalo upanje, da se bomo tu ustavili nazaj grede. No po kakih 14 ali 15 urah smo prispeli v majhno vasico, kjer smo imeli rezervirana prenočišča in je bila le dober kilometer oddaljena od štarta Tough Mudderja. Prijetno malo mestece, kjer razen par fanatikov, ki so prenočišča rezervirali tako kot mi, v katerem ni bilo niti slutiti o kakršnem koli dogodku.

Tough Mudder ekipa pred štartom

Pri njih je imel glavno vlogo schiessenfest, nek tradicionalni dogodek, ki je privabil vse lovce iz Nemčije, ki so v nato podedovanih napol prevelikih zelenih reklcih hodili in marširali okoli po mestu (v enem izmed maršev jih je spremljal tudi buyo ;) ) Pa to da je Pope v mestecu z 200 prebivalci takoj našel brate hrvate :) ...ja veliko se je dogajalo večer pred startom…. No že naslednje jutro smo bili vsi napeti in malo nervozni smo pozajtrkovali in se kar peš odpravili na start. Še preden smo videli prizorišče, smo slišali glasbo in napovedovalca, ki sta grmela iz zvočnikov nekje z neke jase sredi gozda. Na prizorišču pa kot v mravljišču, ljudje iz vseh koncev sveta, presenetljivo veliko je bilo Američanov, videli smo nekaj naših južnih bratov, Italijanov, Slovakov…. Nekateri oblečeni v najbolj čudne možne kombinacije, nekateri samo v Speedo kopalke, da ne omenjam raznovrstnih  irokez ali redneckerskih frizur, ki so si jih nekateri izmislili kar na licu mesta. In tako smo se v gruči tudi mi pripravljali na svoj start…18km progo smo premagali v 2 urah 45 minutah, brez kakršnega koli razbijanja ali hitenja, na poti je bilo toliko smeha, da tega ne bom nikoli pozabil…ovire so bile na nivoju: zanimive, težke, pri nekaterih si rabil samo malo koordinacije, spet pri drugih nisi mogel priti čez brez pomoči sotekmovalca… če jih naštejem samo nekaj… artic enema: skok v led, kjer si se moral na sredini potopiti in preplavati pod oviro, pa monkey cage, pa cevi napolnjeni z vodo (iz katere je Pope rešil specialca), pa dva krat elektrika (prvič si se moral plaziti, tu se je Pope sredi poligona začel pretvarjati da ga noro trese elektrika in predstavljate si lahko, da so ljudje v sekundi utihnili, doktor na oviri pa je postal bled kot stena, drugič pa si tekel med njo), pa Berlinski zidovi, skok s 5 metrov v vodo, spider web….. in tone in tone blata ter peska….Na koncu smo vsi prišli zdravi na cilj ter prejeli težko zaslužene oranžne trakove. Večino popoldneva smo nato uživali na travniku ob poslušanju glasbe in s pivom v roki. Pot nazaj je bila še najbolj težaven del te avanture. Zgledalo je kot da se je cel sever odločil, da bodo šli ta dan na dopust in gužva, katero sem do sedaj gledal in se čudil samo po poročilih, je bila kar na enkrat okoli mene…prva, drugaaaa, stop…. prva… stop…..prva, druga, tr…stop…. Dokler se po Muncnhu končno ni odprlo in od tam je šlo lepo naprej. No da nam Nordsee to pot ni bil usojen se je izkazalo na zadnji črpalki, kjer so imeli znak z ribico in na kateri smo se tudi ustavili. Vendar je bil problem v tem, da je zmanjkalo rib!!! Tako, da moramo Nordsee obkljukati ob naslednjem izlet.

in ekipca po opravljenem Tough Mudderju

Domov sem se pripeljal ravno nekaj pred 24.00 kar je pomenilo, da je bilo le še par minut do mojega rojstnega dneva…ravno prav… Takoj sva si padla v objem in se v njem zadržala kar nekaj časa, pogrešala sva se še bolj kot sva si to lahko predstavljala in seveda mi je pripravila presenečenje, čeprav je vse te dni uporno trdila da ni nič, vendar niti slutil nisem, da bi bilo lahko kaj takega. 27 let, abeceda ima 25 črk in če vrineš še x in y =27  vsaka črka, eno…… ah vsega pa res ne morem izdati. Bila pa je najlepša stvar, ki jo je kdo kadarkoli naredil zame. Hvala ti in zapomni si….Ti si ta <3

Karpathos..Buyothlon..

Četrtek zvečer.. Že sama misel na to, da bi moral naslednje jutro vstati ob 03.15 bi mi verjetno v vsakem drugem primeru povzročala glavobole. A tokrat sem se budilke veselil kot še nikoli. Pomenila je začetek najinih težko pričakovanih počitnic.. Pa pojdimo lepo počasi :) Ob 4ih bi se morala javiti na Brniku, da urediva še tistih par malenkosti in se nato vkrcava na letalo, ki je bilo predvideno za ob 6ih. Seveda sem jaz pametno trikrat v polsnu prestavil nadležno budilko in ko sem odprl oči je bila ura 03.40 – PAAAANIIIKA!!! Še dobro da sva spakirala večer prej. Mislim, da sva oba postavila osebni rekord v jutranjem umivanju in na Brnik prispela kakih 15 minut čez četrto uro. Na srečo ni bilo problemov. Tudi če bi prišla 10 do šestih imam občutek, da bi se lahko mirno vkrcala na letalo. Toliko o PANIKI J..

No počitnice so se odvijale povsem v drugem tonu, mirno, brez telefonov, hitenja, sekiranja.. Nasmejano, zaljubljeno.. Karpatos, peščen, sončen, svetlo moder, brez tisočih ljudi (zato sva izbrala predsezono), kjer se mora premakniti vsa plaža, če se nekdo obrne na brisači. Dobro tistih par tečnih Italijanov, ki se derejo vsepovprek in mislijo, da je vse njihovo, kot da so oni zmagali 2. svetovno, sva odmislila že prvo sekundo, ko sva se ulegla v najina ležalnika. Kar nekajkrat se je zgodilo, da sva tako dolgo lovila sončne žarke, da sva na plaži ostala čisto sama.. nepozabno, čarobno.. pa srkanje koktejlov, in milkshake-ov ter palačink in vafljev z Nutellinimi in ostalimi namazi, v prvi vrsti do morja in sončnim zahodom pred seboj.., raziskovanje zalivov ter sprehodi po peščeni plaži z roko v roki.., norčije v vodi, potapljanja, skoki, tunkanja.. bilo je res noro in nepozabno.. Moj najlepši dopust do sedaj! Hvala njej <3..

No Karpatos je minil kot bi mignil in že sva bila nazaj v Ljubljani. Eden od razlogov, pravzaprav glavni razlog, da sva letela v petek in prišla nazaj teden dni za tem je bilo Buyotovo praznovanje 40 in pa njegov lastni oviratlon! Ja prav ste prebrali, pripravil nam je lastni oviratlon! Sedaj pa povežite še: bivši specialec + oviratlon = en mesec strahu ter stvari, ki jih verjetno ne bom(o) naredil(i) nikoli več v življenju J.. Ja mnogi zaradi tega verjetno ne bi planirali počitnic tako, da bi se udeležili rojstnega dneva in valjanja po blatu, vendar sem imel dva strike (za tretjega vemo kaj pomeni).. In baje te Buyo zadane na 2,5 km.. s kamnom J.. tako da s tem ni bilo šale! Če je bil Pope na Ketonalih in je skakal kot 18 letnik potem veste, da je to ena tistih zadev, katere se morate udeležiti v ne glede na vse.  Že zbor pred gymom je kazal nervozo, pred neznanim, pred mms-i, ki jih je pošiljal Buyo direktno s prizorišča. 

Sami norci

Celoten krog, ki nam ga je pripravil, je trajal cca 4 ure. Doživeli pa smo toliko stvari, da bom verjetno kakšno sigurno pozabil omeniti. Od teka in puzanja po blatu z gas maskami skozi solzilec, pravi vojaški, ne tisti iz dm-a! Do skoka v Krko z mostu, hoje čez minsko polje, kjer je Buyo aktiviral dve mini, ki se drugače uporabljata za omrtvitev in dezorientacijo nasprotnika, seveda so bile na varni razdalji. Pa do prenašanja 'ranjencev' čez polje in mlako, ter nato tek v klanec do vinograda, kjer je bila kratka pavza.. Po tej je sledil pohod v območju medveda (šele kasneje sem izvedel, da nismo srečali nobenega pohodnika, po sicer lepo urejenih in razgibani poti, saj imajo 3 medvedke mladičke.. ni čudno da noben ne rine v gozd, kaj pravite ;) ) in pa najhujša stvar, avstralski kravel, čez 25 m globoko in 20m široko brezno. Se pravi prečkanje globeli preko špage v ležečem položaju , medtem ko z levo nogo, ki ti visi loviš ravnotežje. Skratka noro!  Vsaka čast puncama Darji in Metki, ki smo ju, ne vem niti sam kako, uspeli prepričati, da sta naredili krog z nami. Vsi navdušeni, vendar izmučeni in lačni smo nato prišli na cilj. Kjer nas je čakala kraljevska pogostitev. Hrane in pijače je bilo v izobilju tako, da smo se lahko ob glasbi in različnih aktivnostih zabavali še dolgo v večer. Buyo hvala še enkrat, bilo je nepozabno!

V gymu pa stvari tečejo po ustaljenih ritmih, tistih najbolj trdovratnih in zagrizenih ne ustavi niti vročinski val. In vsi skupaj švicamo med wod-i. Tako je tudi prav, če ti je nekaj pri srcu boš to delal v vseh pogojih, ob vseh mogočih urah in povsod kjer je to mogoče. Jutri se naša SPECIAL UNIT oviratlon ekipa, ki letos šteje 51 članov odpravlja na pravi oviratlon, na Pokljuko.. Seveda vam že v naprej povem da bo noro! Poročilo pa seveda lahko pričakujete..

CROSSFIT TRENIG

Six rounds of:

1 MIN max C2 kalorije

1 MIN 15 KB SW 32 kg

Na koncu šteje skupna poraba kalorij. Trening traja 12 min. Če narediš swinge prej kot v minuti imaš pavzo, če ne potem veslaš toliko manj časa in imaš posledično slabši rezultat.

Ljubljana 28.6.2013   No. 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106          5k 

Neki novi klinci....

Neki novi klinci... Se se spominjate svojih otroških/najstniških dni, ko smo vsako prosto minuto preživeli zunaj na igriščih. Ta so bila tako zasedena, da si moral ob njih čakati na prost koš ali gol. Pa še to si upal, da ne pridejo 'starejši' ker si moral v tem primeru spet čakati, da se oni naveličajo igranja. Igrali smo vse možne športe ali igre; od košarke, nogometa, kraj ozemlja, iskanja zakladov, bejzbola, ravbarjev in žandarjev.... Se spomnite zvoncev na domofonih  in tistega: "a lahko pride Andrej malo vn" ali kaj podobnega. Pa dretja, da vam mami vrže plastenko vode skozi okno, ker bi bili zaradi poti gor in dol prikrajšani za najmanj 10 minut igre. Pa tistega skorajda moledovanja če lahko ostanete še 10 minut zunaj.... Ah ja to so bili časi.... Že starši so nam govorili, ko smo bili pa mi majhni je bilo vse drugače, delali smo to pa ono, vi sploh ne veste kaj vse smo počeli ..... Danes ko greš mimo igrišč v Ljubljani le ta samevajo, otroci verjetno lajkajo fb profile in nogomet nažigajo le se na play station trojki! Dokler ne pride vn štirica seveda. Včasih smo zbirali sličice in vedeli statistiko vseh igralcev na pamet. Danes so ti časi mimo. Če so se časi od naših staršev pa do nas spremenili, vsaj tako trdijo oni, se je sedaj spremenilo še veliko bolj očitno...

In vse to me je prešinilo sredi Beograda, na Kalamegdanu med gručo ljudi in z Đordjetom na odru ter z njo v objemu. Ja pustila sva deževno in zdolgočaseno Ljubljano za sabo in se podala na nor vikend v Beograd. Glavna razlog je bil seveda koncert Balaševiča. Po 2 urah in pol čakanja je končno prišel in nestrpni množici obljubil koncert o katerem se bo govorilo še nekaj časa! Obljubo je izpolnil v celoti. Ko sem prijateljem omenjal, da greva na njegov koncert v Bg so bili odzivi več ali manj enaki.. "pa zakaj tja, saj pride vsako leto v Lj!" Tudi sam sem se vprašal, če je kaj razlike v izvedbi njegovih koncertov tu in tam. Sedaj vem, NI teorije, da bi tako dobro izpeljal koncert tu pri nas. Naboj, mentaliteta, miselnost  in povezanost ljudi je tam pač drugačna. Med pesmimi je Đordje vedno nekaj povedal, pozival je k povezovanju, strpnosti in ljubezni, pljuval politike, ki jim gre samo za svoje dobro in to vse lepo povezal s svojimi pesmimi. S Trečo smeno je povedal, da bomo se dolgo odplačevali dolg ki so nam ga nakopali, nato pa smiselno nadaljeval s pesmijo Krivi smo mi sto smo jim pustili.... Ljudje so noreli!!!

Super mi je bilo videti toliko mladih, ki so poznali vse njegove pesmi na drugi strani pa prav tako veliko starejših 'letnik Balasevič' :) med koncertom se je ulilo, zraven naju nama je par najinih let na najini levi odstopil pol že tako miniaturnega dežnika, medtem pa je starejši par na najini desni užival kot da nebi bilo nič, kljub temu da je kapljalo z njiju. Pa saj res dežja sploh čutili nismo ker je bilo tako čarobno.... O daj okreni.....pogled v najinih očeh je povedal vse.... To možes samo ti, bez tebe!!!!
4 ure čarovnije in petja sredi Beograda.

Paleo jedilnik: Šiš čevapv Tazetu, leskovačka pleskavica v Lokiju, Gurmanska pleskavica v Ponchotu....AMRAP 72h :)

Še se vrneva, zato ne zbogom Beograd, ampak adijo do naslednjič. Z malo bolj polnimi baterijami se vračava v Ljubljano, v glavi pa že planirava naslednji podvig…ki je skorajda pred vrati….

35° 35′ 0″ N, 27° 8′ 0″ E

29.5.2013       No 86,87,88          5k

Jerebikovec...&....Dobrodošel med nami... :)

Uff ko sem pogledal kdaj sem napisal zadnji blog me je kar šokiralo. Kako čas leti…pa se mi je zdelo da je mimo le kak dober teden. Ja očitno je bilo kar veliko stvari na kupu, ki te držijo zaposlenega tako da čas še hitreje mineva. Poleg tega pa je zunaj, končno lepo toplo vreme in ne zamerite mi, če kak tak dan izkoristim za sprehod z njo ali pa poležavanje na sončku in napišem blog kak dan kasneje.

Nikoli prej nisem ne vem kako rad hodil v hribe. Ne razumite me narobe zelo rad hodim in vse ampak kake posebne in dolge ture pa vseeno nisem delal redno. Pa tudi Šmarne gore ne štejem tu zraven, ker pač ne ustreza standardom pohodništva, vsaj za moje pojme… letos pa sva se odločila, da vsak lep in prost dan, ko se nama bo le dalo izkoristiva vzameva s seboj še kakega hribovskega navdušenca ( tu imam v mislih predvsem Nino in Žiga, pa Arija) ter se odpravimo dva tisočakom naproti. Kupila sva tudi, nove čevlje, adidas seveda, jaz sem dobil rdeče medtem ko ona…. Ja prav ste uganili modre :) ! In prvi pravi test so prestali z več kot odlično oceno. V petek sva se iz Mojstrane odpravila na Jerebikovec (1593m). Po mamini napovedi, da se ne moreš izgubiti in da je do vrha le ena ura, sva se v glavi pripravila na en malo daljši sprehod…. Ok prideva, parkirava, aja da ne pozabim zraven sva vzela še Arija in z ceste zavijeva  v gozd, po 20 metrih pa ne boste verjeli, neoznačen razcep poti (toliko o tem da se ne moreš izbubiti, ane mami). Kot se je izkazalo kasneje, sva se prav odločila in zavila levo. Ok po eni uri hoje v nič kaj prijetno strmino prideva na razgledno točko… seveda niti duha ne sluha o kakem vrhu. Nič okrepčava se z Milka piškoti, odžejava Arija in zagrizemo naprej. Po kakih 45 minutah hoje, vmes malo tudi že po snegu, pridemo do partizanskega spomenika, od katerega je po vodnikovih besedah (vodnik = mami) le še kratek

vzpon….mhm pou ure lazenja po snegu globokem do kolen v najhujši strmi klanec. Vsa čast Ariju in njej da sta zgrizla do konca. Tudi sam sem imel nekajkrat na robu jezika, da bi se obrnili ampak če sem prišel do tu bomo prišli tudi do vrha. In končno 2 uri 20 po začetku vzpona, smo zagledali bivak in osvojili vrh Jerebikovca! Ves trud je bil poplačan, četudi so bili nad Triglavom že oblaki, ki so naslednji dan prinesli dež, je razgled odkril na eni strani Karavanke, pa vse tri doline Kot, Krma, Vrata….no mi se nismo dolgo obirali na vrhu, po podpisih v knjigico smo se s hitrim korakom odpravili proti domu in topli peči, ki je čakala na naju.

Komaj čakava na še več osvojenih vrhov Jerebikovec bo pač vedno ostal najin prvi, čeprav se nanj verjetno ne bova več vrnila :)

Meanwhile in gym… končno je posijalo sonce, treninge sedaj delno že opravljamo zunaj kar je super. Mimo nas je švignila še uradna otvoritev, ki nam je dala nov potreben zagon, da se podamo novim izzivom, ki jih prinaša poletje!

No in pa da, je bil že tako lep praznični prvi maj še lepši, je poskrbel on. Vsi smo ga pričakovali že kar nekaj časa in ne moremo reči drugega, kot da je prišel s stilom,na praznik. Si predstavljate, da imate to srečo in ste rojeni na dela prost dan :) ok na začetku to še ne bo tako očitno ampak, ko bo zrastel bojo to najboljše rojstnodnevne žurke :) Čestitke Gregu in Kristini za 'rank', njun najpomembnejši, ki jima bo dal veselje, smeh in energijo za naprej.