Jerebikovec...&....Dobrodošel med nami... :)

Uff ko sem pogledal kdaj sem napisal zadnji blog me je kar šokiralo. Kako čas leti…pa se mi je zdelo da je mimo le kak dober teden. Ja očitno je bilo kar veliko stvari na kupu, ki te držijo zaposlenega tako da čas še hitreje mineva. Poleg tega pa je zunaj, končno lepo toplo vreme in ne zamerite mi, če kak tak dan izkoristim za sprehod z njo ali pa poležavanje na sončku in napišem blog kak dan kasneje.

Nikoli prej nisem ne vem kako rad hodil v hribe. Ne razumite me narobe zelo rad hodim in vse ampak kake posebne in dolge ture pa vseeno nisem delal redno. Pa tudi Šmarne gore ne štejem tu zraven, ker pač ne ustreza standardom pohodništva, vsaj za moje pojme… letos pa sva se odločila, da vsak lep in prost dan, ko se nama bo le dalo izkoristiva vzameva s seboj še kakega hribovskega navdušenca ( tu imam v mislih predvsem Nino in Žiga, pa Arija) ter se odpravimo dva tisočakom naproti. Kupila sva tudi, nove čevlje, adidas seveda, jaz sem dobil rdeče medtem ko ona…. Ja prav ste uganili modre :) ! In prvi pravi test so prestali z več kot odlično oceno. V petek sva se iz Mojstrane odpravila na Jerebikovec (1593m). Po mamini napovedi, da se ne moreš izgubiti in da je do vrha le ena ura, sva se v glavi pripravila na en malo daljši sprehod…. Ok prideva, parkirava, aja da ne pozabim zraven sva vzela še Arija in z ceste zavijeva  v gozd, po 20 metrih pa ne boste verjeli, neoznačen razcep poti (toliko o tem da se ne moreš izbubiti, ane mami). Kot se je izkazalo kasneje, sva se prav odločila in zavila levo. Ok po eni uri hoje v nič kaj prijetno strmino prideva na razgledno točko… seveda niti duha ne sluha o kakem vrhu. Nič okrepčava se z Milka piškoti, odžejava Arija in zagrizemo naprej. Po kakih 45 minutah hoje, vmes malo tudi že po snegu, pridemo do partizanskega spomenika, od katerega je po vodnikovih besedah (vodnik = mami) le še kratek

vzpon….mhm pou ure lazenja po snegu globokem do kolen v najhujši strmi klanec. Vsa čast Ariju in njej da sta zgrizla do konca. Tudi sam sem imel nekajkrat na robu jezika, da bi se obrnili ampak če sem prišel do tu bomo prišli tudi do vrha. In končno 2 uri 20 po začetku vzpona, smo zagledali bivak in osvojili vrh Jerebikovca! Ves trud je bil poplačan, četudi so bili nad Triglavom že oblaki, ki so naslednji dan prinesli dež, je razgled odkril na eni strani Karavanke, pa vse tri doline Kot, Krma, Vrata….no mi se nismo dolgo obirali na vrhu, po podpisih v knjigico smo se s hitrim korakom odpravili proti domu in topli peči, ki je čakala na naju.

Komaj čakava na še več osvojenih vrhov Jerebikovec bo pač vedno ostal najin prvi, čeprav se nanj verjetno ne bova več vrnila :)

Meanwhile in gym… končno je posijalo sonce, treninge sedaj delno že opravljamo zunaj kar je super. Mimo nas je švignila še uradna otvoritev, ki nam je dala nov potreben zagon, da se podamo novim izzivom, ki jih prinaša poletje!

No in pa da, je bil že tako lep praznični prvi maj še lepši, je poskrbel on. Vsi smo ga pričakovali že kar nekaj časa in ne moremo reči drugega, kot da je prišel s stilom,na praznik. Si predstavljate, da imate to srečo in ste rojeni na dela prost dan :) ok na začetku to še ne bo tako očitno ampak, ko bo zrastel bojo to najboljše rojstnodnevne žurke :) Čestitke Gregu in Kristini za 'rank', njun najpomembnejši, ki jima bo dal veselje, smeh in energijo za naprej.